Govor ob 40. letnici obstoja RBB

Bobri smo bili vedno malce drugačni od ostalih in ker se za nas spodobi, da vedno malo zamujamo praznujemo tudi 40 letnico malo kasneje. Pravi praznik je sicer bil že v začetku februarja, vendar pa nam je zaradi časovne oddaljenosti upam vsaj malo oproščeno, da jo praznujemo nekaj dni kasneje.

Najprej lep pozdrav vsem, ki ste se udeležili te naše majhne slovesnosti.  --- V nadaljevanju sledi kratek vpogled v zgodovino druženja šentviške mladine in nekaj delčkov zgodbe, ki smo jo Bobri pisali v preteklih 40 letih.

Vsa doživetja je v teh nekaj minutah precej težko povzeti in za to nam vsem skupaj ostane obujanje še živih spominov po tem srečanju. Nekateri smo se postarali, nekateri zgledajo boljše kot so izgledali, nekateri so pridobili kakšno kilo ali zgubili kakšen las, drugi z motorjem neizmerno uživajo krizo srednjih let, vsi pa še vedno s srcem BOBRI.

Današnji večer je namenjen izključno obujanju prijetnih taborniških spominov v družbi tistih, ki so z vami preživljali dolge poletne noči ob stražnem ognju in po navadi v večnem strahu pred napadom krav s sosednjega pašnika. Saj veste kako so ponoči strašile taboreče in si včasih privoščile kakšen bližnji šotor. Sicer pa kdo bi jim lahko sploh zameril, če so bile Savice tako lepe zelene barve. Tabori, zimovanja, vodovi sestanki, taborniška soba, ognji, tekmovanja, druženje …

Pa da začnemo na začetku Bobrov. Korenine rodu segajo v pozna 60a leta, ko je rod počasi dobival svojo podobo. Pomembna prelomnica za ustanovitev bobrov je bilo prenehanje delovanja  odreda Novih Gradiščarjev leta 1970 saj so nekateri njihovi bivši člani istega leta organizirali ustanovno skupščino odreda Beli bober, ki se je zgodila 6. Februarja 1970. Skozi leta smo malo menjali predpono imena od odreda do rodu, pa še društvo smo si na koncu pripeli, a vendarle smo v samem bistvu ostali enaki.

Bogato knjigo doživetij so pričeli pisati gimnazijci na Gimnaziji Šentvid in prva leta delovanja porabili za kakovostno pripravo terena za kasnejšo zgodbo. Kdo so bili prvi. Prosim brez zamere če sem mogoče koga po nesreči spustil, saj je zgodovinski spomin po tolikem času že malce načet: mentorica in soustanoviteljica odreda Helena Poženel, profesorica angleščine na gimnaziji, in prvi vodniki - Igor, Bogdan, Samo, Tanina, Miloš in Štefan.

Kaj se je počelo prva leta precej lepo povzame poročilo o akcijah za šolsko leto 1973 in 74.

MČ: Septembra smo se  udeležili tekmovanja od spomenika do spomenika v Križah in sprehodili smo se na Triglav. Nato smo se oktobra udeležili srečanja slovenskih tabornikov v Divači, Ivkovega memoriala in proslave ob dnevu mrtvih. Novembra istega leta smo se kar 2x udeležili proslave v vojašnici Borisa Kidriča. Decembra smo odšli smučat in pripravljali smo se na občni zbor. Zimski januar je bil mesec spoznavanja Ljubljane in izletov, decembra pa smo šli ponovno smučat. Zadnja akcija je bila tekmovanje v šahu za ljubljanske enote.

Rezultata zadnjega sicer nimamo zabeleženega smo pa dokazali, da se lahko Bobri kosamo z ostalimi ljubljanskimi rodovi tudi v miselno naprednih disciplinah in ne samo kondicijskih športih in da smo seveda radi imeli takšne in drugačne proslave.

Smo pa radi tudi takrat in še vedno tudi zapravljamo denar. Med prvimi ekonomskimi izleti v letu 1973 je bila nabava 17 »košulj« številka 39, 7 kosov številke 40 in 44 ter 21 »maram-ic«, ki smo jih kupili v zagrebškem ekonomatu in za katere smo zapravili kar astronomskih 1.169 dinarjev. Ja še marsikoga danes boli glava zaradi stroška saj so mnogi videli primernejše načine porabe zapravljenega denarja in verjemite mi, nič se ni spremenilo še do danes.

Prvi tabor? Prvič smo Bobri taborili v Rovinju poleti leta 1973 in sicer od 1. Do 15. julija. Skupaj se je taborjenja udeležilo 41 udeležencev, žal pa kaj več razen lepih spominov ob morju vseh udeležencev nismo uspeli shraniti.

Prvo glasilo s pomenljivim delovnim imenom eksperimentalna številka je nastalo leta 74, točneje 30.maja. Glasilo je natisnjeno v klasični ciklografski tehniki, katere se je še vsi z veseljem spominjamo. Tipkanje na matrice, tiskanje s ciklografom, modri prsti in dolge neprespane noči pred izdajo.  …

Iz prvega glasila: Zahteve za pridobitev 1. Zvezde – 11. Člen z naslovom Kultura in zabava: zapeti mora znati nekaj partizanskih, taborniških in narodnih pesmi. Udeleževati se mora kulturnih akcij. Mora biti družaben…. No če nas poznate veste, da s tem nismo imeli nikoli težav.

Statistka za leto 74 –9 vodov, 70 članov in ena in čast nošnje Titove štafete.

Leto 74 nam je prineslo taborjenje v Bohinju. Kratek zapis tabornega glasila Dežek: Prva straža je imela veliko dela – taboreči niso hoteli zaspati. Intervencijska skupina je nekaj članov opozorila in ti so opozorilo upoštevali in kmalu je bil mir. Zadnja straža je imela veliko zabavo, vsaj polovico taborečega naroda se je zabavalo in motilo predvsem spanja želeče vodstvo.

MČ : Že nekaj mesecev pred tem se je že govorilo o taboru, ki naj bi bil letos v Bohinju. Teden pred tem smo plačali tabornino. V četrtek pa je šla v Bohinj predhodnica z velikim delom prtljage. Ta je imela nalogo postaviti tabor in za silo urediti vodovod. Čeprav jim je nagajalo vreme so to nalogo odlično izvršili. Tako so bili pripravljeni sprejeti ostale tabornike. V ponedeljek smo se z avtom odpeljali v Bohinj. Vožnja je bila grozna. V avtobusu so bili starejši ljudje in smo mi mogli stati. Šofer je vozil, kot da bi bil inžinir za prevoz drv. V avtobusu smo se premetavali in če se je premaknil eden smo se morali premakniti vsi.

Leto 74 pa nam je prineslo tudi nov dom. Začeli smo z zbiranjem sredstev za ureditev taborniške sobe v domu Svobode. Za tiste malo mlajše je to po novem imenovan Ljudski dom na Prušnikovi 99, kjer se še vedno srečujemo na taborniških srečanjih. Sicer takrat še obnove potrebna taborniška soba nam je kasneje postala drugi dom. K urejanju sobe so se takrat angažirali člani iz novoustanovljenih čete Lakotniki in čete Zvitorepci.

Leto 74 smo končali s 1.321,10 dinarjev plusa. Bilo je dobro leto.

Prvi tabor v vsem nam znanem Ribnem pri Bledu se je odvil leta 1975. Takrat sicer še travnik in gozd ob Savi in daleč od današnjega izgleda je sprejel bobre kar v dveh izmenah. Prva izmena namenjena članom starejšim od 12 let, druga pa medvedkom in čebelicam. Rana ura, zlata ura je pisalo na vabilo na tabor. Pol sedem je normalna ura za zbujanje tabornika.

MČ: Upam da vsi veste kaj je tarok. Tisti, ki pa ga ne znajo naj si preberejo iz kakšne knjige pravila. Menim da znate vsi brati, zato pričakujem, da boste na naslednjem taboru že vsi znali igrati to igro s kartami. Nikar se ne bojte. Če hočete dobro igrati morate imeti samo dva meseca teorije in dve leti prakse. Izpiti pa so navadno takrat, kos se zbere dobra klapa. Tako je tudi tu na taboru. Vendar imamo bolj malo časa za igranje. Le 2 urici. Če pa se nas vreme usmili in nam pošlje padavine, ki jim pravimo dež, igramo tudi dlje časa.

Ker taborništvo ni samo poletna disciplina smo se leta 77 odločili za prvo zimovanje. Gostila nas je taborniška koča Vežica na Veliki planini. 30 članov se je podilo po zasneženih hribčkih in dolinah, osvajalo prve smučarske korake, presankalo kilometre neskončne beline in se kot po navadi imelo najboljše. Smučali pa nismo samo na zimovanjih ampak smo imeli poleg resnih smučarskih tekmovalcev v rodu še svoje čisto pravo smučarsko tekmovanje – Igorjev memorial.

Se je pa istega leta zgodil še en pomemben dogodek za vsakega tabornika – 7. Zlet Zveze tabornikov Slovenije. 2000 tabornikov iz vse Slovenije in Jugoslavije se je prvič pridružilo 13 naših članov. Kasneje smo se vsi z največjim veseljem udeleževali vseh slovenskih zletov: Medvode, Velenje, Tolmin in seveda zadnji, lani v Pomurju. Radi pa smo tudi pogledali čez meje naše domovine. Tako smo se nekateri kot taboreči, drugi pa kot obiskovalci leta 1995 vkrcali v »rumenega račka« in odracali proti Nizozemskemu Drontnu, kjer smo se prvič udeležili svetovnega Jamboreeja.

Prva polovica osemdesetih let sodi za nas Bobre med najbolj plodna in najbolj uspešna. Število članov se je v tistih letih povzpelo tudi prek 150, imeli smo celo vod predšolskih otrok, murenčkov, ki so z nami tudi taborili v Ribnem in se celo uspešno udeležili republiškega orientacijskega tekmovanja za murne. V tistem času je bil največji ponos vseh odredov v Sloveniji, če so dobili najvišje taborniško priznanje, naziv Partizanski odred. Bobri smo dobili dva trakova Partizanski odred, ki smo ju ponosno obesili ob naš prapor.

To obdobje je bilo pomembno tudi za današnji izgled tabornega centra v Ribnem, saj smo v teh letih povsem sami postavili našo priljubljeno brunarico in s tem dobili možnost za bistveno bolj kakovostno preživljanje našega časa tako poleti na taborjenjih kot tudi v drugih letnih časih. Ribno je tako postala ena od osrednjih točk naše dejavnosti. In gradnja brunarice je postala legendarna, celo vsi, ki takrat nismo bili zraven, precej natančno poznamo vse anekdote, ki so se zgodile ob gradnji. Ure prostovoljnega dela, nekaj krajnikov in polivinil v gozdu nad cesto se je spremenilo v zavidanja vreden taborni prostor s hišno številko Savska 82, ki ga Bobri, ostali taborniški rodovi iz Slovenije in tujine, ter lokalni vlomilci z veseljem uporabljajo še danes.

Večino se nas spominja Ribna kot tabornega prostora na katerem smo preživljali poletne počitnice. Sonce in dež sta se menjala, Sava in potok sta poplavljala, šotori so spreminjali barvo, ampak ali kdo sploh lahko ima kakšen slab spomin na Ribno.

Mnogokrat nas je bobre združevala kitara in petje. Sicer smo poslali v svet estrade glasbene zvezde kot sta duo Bober, vsem nam pa še vedno ostaja v lepem spominu tisto pravo  --- ko se zazreš v ogenj, vročina ognja ti greje obraz, ti pa kot se le da, naglas pridružiš kitari in ostalim taborečim. Kdo med nami se ne spominja tradicionalnega tabornega ognja ob dnevu tabornikov pod šentviškim hribom.

Med ostalimi aktivnostmi bobrov je potrebno omeniti vodniške tečaje in druge izobraževalne seminarje na Rašici. Radi smo zbirali znanje zato so tudi seminarji postali kar tradicionalni in pri vseh članih precej priljubljeni. Kultura pa nam ni bila tuja tudi pri organizaciji čisto pravih gledaliških predstav in taborniških plesov, ki so v glasbenih ritmih združevala vso taborniško družino. Redno smo sodelovali tudi kot usmerjevalci pohoda po poteh partizanske Ljubljane oziroma Pohoda ob žici.

Še ena pomembna značilnost se prepleta skozi zgodovino Bobrov: odprti smo, radi se družimo in sodelujemo z drugimi odredi, rodovi in sorodnimi organizacijami. Tesne vezi smo spletali z »izvidjači« iz odreda Vinko Benac iz Reke, odlično se razumemo z Velenjskimi taborniki, s katerimi si že desetletja delimo širjave Ribna, dolgo let smo sodelovali z rodom Rdeči Zalog, zadnja leta prijateljujemo z Bički, srečujemo se s Partizanovci, dobro sodelujemo z rodovi, ki domujejo v Šiški. Mnoge vezi ostajajo tudi kot osebna prijateljstva kar gotovo šteje največ.

Tekmovanja … ČIČ, Glas svobodne Jelovice, STPM, ROT, Ivkov memorial, NOT, Ilegalec, Milovanovičev memorial, ZOT, KOT, mnogoboji … ampak POT, POT je bil pa samo naš. Posamično orientacijsko tekmovanje smo prvič organizirali pomladi leta 1983 in nadaljevali s tradicijo organizacije taborniškega tekmovanja v naslednjih letih. Smo se pa seveda uspešno udeleževali tudi drugih slovenskih taborniških tekmovanj. Osvajali smo prva mesta, osvajali smo druga mesta, tretja, nosili domov diplome in priznanja, kdaj pa smo prišli tekmovat samo zaradi druženja z drugimi.

Smo pa taborniška tekmovanja nadgradili tudi s teniškimi turnirji. Druženja s preganjanjem za rumenimi žogicami so postala kar tradicionalna in še vedno so določena teniška rivalstva med udeleženci nepozabljena.

Pridno delo v zadnjih letih se pozna tudi v ponovnem trendu rasti članstva. Redne propagandne akcije, vedno boljši in kakovostnejši tabori in pa zagnan mladi rod tabornikov so pripeljali rod do trenutno 6 aktivnih vodov in zelo aktiven klub PP - oziroma 70 članov, tako aktivnih, kot tistih ki nam vsako leto pomagajo s prispevkom. Rezultat dela in spodbuda za prihodnost je tudi odlična udeležba na zletu Zveze tabornikov Slovenije, saj se je lansko leto kar 16 naših članov udeležilo največjega slovenskega taborniškega srečanja v Pomurju. Bomo pa v prihodnosti zopet pogledali čez meje, saj se aktivno pripravljamo na udeležbo na svetovni Jamboree na Švedskem prihodnje leto. Drugače še vedno organiziramo tabore v Ribnem, se udeležujemo akcij, pobiramo diplome na tekmovanjih in se še vedno radi družimo z ostalimi rodovi in sorodnimi društvi.

Prihodnosti se ni bati saj nam kvalitetnega vodniškega kadra in predvsem dobre družbe ne manjka. Naj navedem samo trenutne vodnike: Jure, Rebeka, Matic, Jaka, Vito in Matija trenutno sestavljajo vodniško falango za katerimi stoji rod mladih talentiranih bodočih vodnikov katere vodi načelnik Jaka z ostalimi člani rodove uprave v sestavi Grega, Goran, Samo in Matija in ostali aktivni starejši člani, s katerimi sestavljamo trenutno aktivno zasedbo bobrov.

Članstvo je raslo in padalo, vodstva so se menjala, vodniki so prihajali in odhajali, dogajale so se taborniške ljubezni, dogajale so se taborniške poroke a bobri smo ostali enaki, malo drugačni pa še vedno s srcem taborniki. Res iskrena zahvala vsem ki ste soustvarjali to našo zgodbo, … vsem ki še vedno dihate z bobri in vsem, ki še boste postali NAŠI. Res lepih preteklih 40 in vsi se že veselimo naslednjih. Zdaj pa pojdite v naravo, odprite okna, zadihajte s polnimi pljuči in bodite ponosni na to, da ste pisali zgodovino in verjemite mi, še jo boste, pa saj vsi veste, da ne obstaja BIVŠI BOBER.

 

 

 






ZTS Scout org Rutka net
Koledar akcij RBB: Povezava na povečan koledar